Odpadne vode

Kanalizacija poteka od nastanka odpadnih vod do čistilnih naprav. Namen je zaščita javnega zdravja, preprečitev nastajanja in širjenja bolezni ter preprečitev onesnaženja nadzemnih in podzemnih voda.

Prve kanalizacije

Prvi odvajalni sistem je bil najden v Iranu, prvi kanalizacijski sistem pa je bil zgrajen na Kreti v Grčiji in po 3000 letih še vedno deluje. Še hitreje so kanalizacijski sistem razvili v Indiji (antični mesti Harappa in Mohenjo-Daro), in sicer že leta 2600 pred našim štetjem. To je bila prva kompleksna kanalizacija iz opeke, na katero so že bile priključene školjke s splakovanjem. Do 16. stoletja ni sledil noben večji napredek na tem področju. V mestih, kjer niso imeli kanalizacije, so odplake metali na cesto, kjer jih je izpiral dež. To je bil velik vir okužb in obolenj, zato ni nobeno presenečenje, da je bila kolera v 19. stoletju nekaj povsem vsakdanjega.

Razmah kanalizacijskih sistemov in dodane težave

Prenaseljenost je povzročala vse večje težave s čistočo in izbruhi bolezni, zato so v 20. stoletju pospešeno začeli graditi kanalizacijske sisteme, ki bi to preprečevali, kar je pozitivno vplivalo na zmanjšanje umrljivosti. Pojavila pa se je nova težava – spuščanje odplak v nadzemne vode brez prečiščevanja, kar so začeli urejati šele konec 20. stoletja.

To pa še ni bil konec težavam. Že tekom razvoja kanalizacijskega sistema so težave povzročali predmeti, ki so se znašli v kanalizaciji kljub temu, da tja niso sodili, kar se je z leti in dodatnim razvojem le še stopnjevalo. Danes v kanalizacijskem sistemu najdemo različne predmete (in snovi), ki ovirajo ali celo onemogočijo pretok odpadne vode, škodujejo materialom kanalizacijskih cevi in napravam na kanalizacijskem sistemu ali celo spremenijo sestavo odpadne vode. To so olja in naftni derivati, gradbeni odpadki, barve, lepila, dezinfekcijska sredstva, trdi odpadki, organski odpadki iz gospodinjstva in različni drugi organski odpadki.

Korona obdobje in soočanje z novimi težavami

V začetku leta 2020 so se zaradi epidemije Covid 19 in sprememb v načinu življenja večine ljudi, komunalna podjetja soočila z novim izzivom. Z nenadno ustavitvijo javnega življenja je večina bila primorana na delo od doma, poleg tega pa se je v veliko državah pojavilo pomanjkanje toaletnega papirja, ki ga je nadomestila uporaba vlažilnih robčkov. Poleg tega se je močno povečala uporaba dezinfekcijskih robčkov, papirnatih mask za obraz in gumijastih rokavic, ki so zelo pogosto svojo pot zaključili v straniščni školjki.

Zakaj to predstavlja težavo?

Vlažilni robčki se od navadnega toaletnega papirja razlikujejo po tem, da v celulozo dodajajo vezivo, ki preprečuje, da bi se vlažilni robčki hitro razpustili. Zaradi svojih lastnosti zastajajo na kritičnih mestih v ceveh, kjer se sprimejo z drugimi snovmi in odpadki ter tako tvorijo večje skupke, ki povzročajo zamašitev kanalizacijskih cevi, okvare črpalk in s tem nepotrebne dodatne stroške. Poleg tega vse skupaj predstavlja tudi nevarnost za okolje, saj veliko vlažilnih robčkov vsebuje mikroplastiko, ki močno onesnažuje okolje ter ogroža ljudi in živali. Kakšen učinek ima šele metanje gumijastih rokavic, mask in drugi predmetov v straniščno školjko si lahko sami predstavljate.

Glede na poročilo NACWA so v letu 2019 severnoameriška podjetja in gospodinjstva porabila 2,5 milijonov dolarjev za vlažilne robčke, kar je letno povzročilo okrog 441 milijonov dolarjev dodatnih obratovalnih stroškov na čistilnih napravah v ZDA. Dejstvo je, da tudi v kolikor se črpalka ob zamašitvi takoj izklopi, lahko traja več ur, da tehnik odstrani zamašitev in ponovno zažene sistem, kar predstavlja zapravljen čas in denar. Poleg tega pogoste zamašitve pomenijo obrabo črpalk, prezgodnjo okvaro opreme, stroške popravila in zamenjave.

Kot primerjavo lahko vzamemo še sledeči primer: v Marylandu (ZDA) živi 1,8 milijona prebivalcev – v letu 2020 so odstranili približno 100 ton VEČ vlažilnih robčkov iz kanalizacijskega sistema, kot v letu 2019.

S podobnimi težavami se soočajo tudi komunalna podjetja v Sloveniji. Na spletu lahko pogosto zasledimo opozorila s strani komunalnih podjetij glede nepravilnega razvrščanja smeti in metanju neprimernih predmetov v straniščno školjko. Na začetku letošnjega leta je Komunala Kočevje na družbenih omrežjih objavila obvestilo s precej zgovornimi slikami »kaj ne sodi v straniščno školjko«. Zaradi vlažilnih robčkov, krp in higienskih vložkov so imeli njihovi zaposleni za štiri ure dela z odstranjevanjem blokade na črpališču v Dolgi vasi. To pa še zdaleč ni osamljen primer.

Zaključek

Kljub rednemu ozaveščanju večina prebivalcev še vedno ne ve kaj sodi v straniščno školjko in kaj ima svoje mesto med mešanimi komunalnimi odpadki, ter kakšne posledice ima metanje različnih predmetov (in snovi) v straniščno školjko. Rešitev za večji del težav predstavljata Vogelsangov XRipper in Rotacut, ki poskrbita, da ne prihaja do zamašitev, blokad in okvar črpalk v kanalizacijskem sistemu, saj je njuna naloga drobljenje in rezanje delcev (tudi maščobnih) in tako omogočiti nemoteno odvajanje odpadnih voda. Oba sta preprosta za vzdrževanje, imata dolgo življenjsko dobo in poskrbita za konkretno zmanjšanje nenačrtovanih stroškov popravila. Svoje delo odlično opravljata v številnih komunalnih podjetjih po celem svetu, tudi v Sloveniji.